Celoten zrak v prostoru naj bi se zamenjal večkrat na dan. Najbolj enostavno je seveda zračenje z odpiranjem oken. Prezračevalo naj bi se vsake dve do tri ure in to z na stežaj odprtimi okni. Seveda pa s tem izgubljamo energijo, kar se pri dobroizoliranih hišah še posebej pozna. Kar do 40% vseh izgub lahko prištevamo k prezračevanju. Pa še ena huda pomanjkljivost je takega načina zračenja. Ne predstavljam si, da bi vsake tri ure odpiral okna, niti podnevi, kaj šele ponoči.

Jasno, če nam odpiranje oken ne leži, dobimo pa takoj nove, nikakor ne majhne stroške prezračevalnega sistema. Najbolj pogosto se investitotrji odločijo za vgradnjo rekuperatorja, ki energijo odpadnega zraka z več kot 90% izkoristkom prenesejo na svež zrak, ki se skozi reže vpihuje v prostore. Vse lepo in prav, poleg visoke cene ima ta rešitev še eno pomanjkljivost. Zrak se vpihuje po dolgih ceveh, ki vodijo od rekuperatorja v prostore. In v teh ceveh se sčasoma naberejo nečistoče. Vpihani zrak ni več tako čist, kot bi pričakovali. Čiščenje cevi pa je zapleteno in verjetno ne ravno poceni. Seveda pa ima tak prezračevalni sistem precej prednosti. Lahko ga nadgradimo v sistem za toplozračno ogrevanje in hlajenje.

Naslednja oblika so lokalne prezračevalne naprave, ki jih namontiramo na stene v vsak večji prostor. Opravljajo enako delo kot rekuperator, a ne centralizirano, ampak lokalno. Tako so tudi cevi prezračevalnega sistema precej krajše in manj občutljive na nabiranje nečistoč. Pa tudi čistimo jih laže. Cena je precej manjša. Imamo pa v vsakem večjem prostoru napravico podobno klimatski napravi.